File:80. obletnica internacije Slovencev iz Prekmurja v taborišče Sárvár.webm

Slovenščina: Ob 80 obletnici internacije Slovencev iz Prekmurja v taborišče Sárvár na Madžarskem je danes na območju nekdanjega taborišča potekala spominska slovesnost, ki so jo pripravili Združenje borcev za vrednote NOB Lendava, Društvo izgnancev, Društvo Primorcev in Istranov ter Občina Lendava.

Redno srečanje preživelih taboriščnikov, njihovih svojcev in prijateljev ter vseh, ki skrbe za to, da se zločin ne pozabi, je bilo tudi letos na pokopališču Taborišča Sárvár. Udeležilo se ga je veliko obiskovalcev, iz Slovenije sta prišla dva avtobusa udeležencev iz Lendave, poleg njih pa še domačini iz Sárvárja. Med gosti so bili tudi veleposlanik RS v Madžarski, Marjan Cencen, generalnia konzulka RS v Monoštru Metka Lajnšček, poslanec v DZ RS Darko Krajnc, načelnica upravne enote Lendava Štefanija Hozjan in podžupan Občine Lendava v opravljanju funkcije župana Ivan Koncut.

Zbrane je najprej pozdravil predsednik ZB Lendava, tudi preživeli taboriščnik taborišča Sárvár Jože Vidič, nato pa še župan Očine Šarvar, Kondora Istvan. Slavnostni govornik je bil predsednik Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri ZZB za vrednote NOB Slovenije, Jani Alič.

Jani Alič je v svojem govoru izpostavil da je v italijanskih, nemških, hrvaških in madžarskih koncentracijskih taboriščih po Evropi je trpelo več kot 60 tisoč Slovenk in Slovencev. Vseh Slovencev, ki so med drugo svetovno vojno končali v plinskih celicah, krematorijih ali bili drugače nasilno pobiti, mnogi pa so umrli od lakote in bolezni, je bilo skoraj 13 tisoč. Če k tem številkam dodamo še 80 tisoč izgnancev in beguncev, 20 tisoč ljudi na prisilnem delu, konfinaciji in vojnem ujetništvu in tri tisoč ustreljenih kot talcev, potem vidimo kako visok davek naših prednikov je bil plačan s krvjo, da imamo danes svobodo.

V govoru je povzel tudi pričevanja na prireditvi prisotnega preživelega taboriščnika Jožeta Vidiča, da je okupator že septembra 1941 aretiral 10 mladincev, ki so jih odpeljali v zapor na Madžarsko. Prvo večjo akcijo je okupator izvedel 21. junija 1942, zvečer. Vojska je blokirala vseh pet vasi v katerih so živeli primorski Slovenci: Benica, Pince-Marof, Petišovci, Dolga vas in Kamovci. Racija je trajala nekaj dni. Vse prijete so 23. junija 1942 napotili peš na 5 do 12 kilometrov oddaljeno železniško postajo v Lendavo. Po večkratnem preštevanju so jih nagnali v živinske vagone. Po mukotrpni vožnji v vročini in brez vode, se je naslednji dan vlak ustavil v Šarvarju. Transport 589 Slovencev je pričakalo več kot 7000 Srbov, ki so bili v taborišču že od poletja 1941. V taborišču Šarvar in njegovih podružnicah je bilo skupaj okoli 18.000 Jugoslovanov, od tega v Šarvarju 7 do 8 tisoč.

Poudaril je, da se moramo upreti tistim silam, ki jih nekatere moti rdeča zvezda, simbol miru, svobode, uporništva in naših partizanov. Taki nam v imenu namišljene sprave želijo kratiti pravico do spoštljivega spomina na tigrovce, žrtve fašističnega in nacističnega nasilja, padle borce in aktiviste, na internirance, na junake narodnoosvobodilnega gibanja- na vse brez katerih danes v slovenski Istri, na Štajerskem in Prekmurju ne bi več govorili slovensko. In tudi Primorska ne bi bila del sedanje slovenske države z dostopom do morja. Prav zahvaljujoč OF in partizanskemu gibanju ter internirancem v koncentracijskih taboriščih, ukradenim otrokom, beguncem in drugim žrtvam fašističnega in nacističnega zločina, lahko danes glasno in z vso moralno pravico ponavljamo nikoli več vojn in nasilja. Eden takšnih opominov naj bo tudi taborišče Šarvar.

Ob koncu programa je predsednik Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja, Jani Alič, županu Občine Sárvár, Kondora Istvanu podelil Zlato plaketo ZZB NOB Slovenije, za njegov trud pri ohranjanju spomina na trpljenje slovencev v Taborišču Sárvár.

Največ ljudi je umrlo zaradi pomanjkanja hrane in podhranjenosti ter neznosnih higienskih razmer.

Taborišče je bilo v opuščeni tovarni svile. Obdano je bilo s 3 metre visoko ograjo iz bodeče žice. Po sobah so bile v treh vrstah, ob obeh straneh in po sredini položene v tri nadstropja deske, ki so rabile kot ležišča. Vsak taboriščnik je imel le 40 centimetrov širok prostor za ležanje. Taborišče ni bilo ogrevano, spali so brez odej in na prepihu. Onemogočena je bila sleherna higiena. Sestradani otroci so bosi in skoraj goli tavali po taborišču ter brskali po smeteh, da bi našli kaj za v usta. Na Madžarskem je bilo poleg taborišča Sárvár še osem podobnih taborišč, od 1943 pa so del internirancev iz Prekmurja pošiljali tudi v devet nemških koncentracijskih taborišč. Taborišče Sárvár so konec marca 1945 osvobodili vojaki Rdeče armade.

✍️ & 📷: Iztok Pipan, TV Medvode